Poziv predsednice društva PANTA REI

Spoštovani,  

dovolite, da se vam na kratko predstavim. Sem Alma Đikić iz Kranja, rojena 10. 4. 1967 v Konjicu (BiH). Že od zgodnjega otroštva boleham za cerebralno paralizo, od svojega 14. leta pa sem zaradi poslabšanja le-te uporabnica invalidskega vozička. Osnovno šolo sem končala v Kamniku (tedanji Zavod za usposabljanje invalidne mladine – ZUIM, sedanji CIRIUS), nato pa šolanje nadaljevala v rojstnem kraju, kjer sem leta 1987 uspešno končala naravoslovno gimnazijo. Ker takrat v Bosni in Hercegovini ni bilo možnosti za mojo zaposlitev, še manj pa za mojo neodvisnost in pa nadaljnjo osebnostno rast, sem se leta 1991 vrnila v Slovenijo in se po enoletnem usposabljanju zaposlila v enem izmed številnih invalidskih podjetij, ki v Sloveniji obstajajo. Od oktobra leta 2013 sem po več kot 20-ih letih delovne dobe invalidsko upokojena.

Od aprila leta 2010 sem kot predsednica dejavna tudi v organizaciji PANTA REI, društvu za kvalitetnejše življenje hendikepiranih oseb. Tu sem si nabrala izkušnje pri organiziranju raznih dogodkov, iskanju donatorjev, komuniciranju z mediji, raznoraznimi društvi in klubi, ki se ukvarjajo s problematiko hendikepa, dostopnim turizmom ipd. Zadnja tri leta sem aktivna tudi kot trener in vodja ekipe, ki tekmuje v dvoranskem balinanju (prilagojeno balinanje za osebe, ki so težko in težje gibalno ovirane) in v tem času je naša ekipa dosegla izjemne rezultate. Prav tako kot sodnica sodelujem pri tekmovanjih, ki so v ta namen organizirana na področju R Slovenije. O sebi bi vam lahko povedala še marsikaj, a pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Oglašam se vam zaradi projekta, ki sem se ga lotila že par let nazaj, in sicer izdelave prilagojenih oblačil, ki bi gibalno oviranim osebam ter njihovim svojcem in/ali osebnim asistentom olajšala vsakodnevno uporabo ter pripomogla k njihovemu boljšemu počutju ter udobju.   

Zavedajoč se dejstva, da slovenski trg tekstilne industrije ne nudi prav nikakršne ugodnosti, še manj pa funkcionalnosti svojih izdelkov za osebe kot sem sama, sem že nekaj časa nazaj pripravila anketo, namenjeno izključno hendikepiranim osebam. Pošiljala sem jo znancem in prijateljem, oni pa so jo posredovali tudi naprej.  
Anketiranci so odgovorili na par vprašanj o tem, kakšna oblačila najraje nosijo, s kakšnimi težavami se srečujejo pri nabavi in uporabi oblačil, ki jih ponuja slovenski trg, zaupali pa so mi tudi svoje želje in potrebe, ki se vsekakor razlikujejo od želja in potreb večine "normalnih" kupcev. Njihovi odgovori so mi v veliki meri nakazali zelo pomembne smernice pri izdelavi tovrstne kolekcije. V celoti upoštevajoč odgovore anketirancev ter s pomočjo šivilje, ki mi je v veliki meri prisluhnila, sem kreirala in ustvarila zaenkrat 13 tovrstnih izdelkov.  

Poleg tega sem ob pomoči g. Tomaža Stritarja in s podporo GROZD-a iz Škofje loke napisala Poslovni načrt, naredila evidenco primernih ustanov (invalidskih ustanov, društev ipd), ki so v bistvu ciljna skupina in bodoči kupci omenjenih izdelkov, v R Sloveniji in na območju bivše Jugoslavije in še kaj. Verjemite mi, da so mi naštete dejavnosti vzele kar dosti časa in energije, a sem vse počela z neizmernim veseljem, kajti srčno verjamem v uspeh in enostavno si ne želim odnehati zdaj, ko imam projekt v bistvu že konkretno zastavljen.    

Vse skupaj se je ustavilo pri iskanju potencialnih sodelavcev (zaenkrat prostovoljcev) ter seveda pri pomanjkanju sredstev. A sem ves čas delovanja na projektu prepričana, da bo tudi v mojem primeru enkrat posijalo sonce. In to sonce ste mogoče ravno vi?   

Namreč, kot uporabnica Facebooka sem pred kratkim naletela na stran Peko kooperative, ogledala pa sem si tudi njihovo spletno stran in prebrala vse o projektu zadružništva ter seveda tudi njihov Poslovni načrt. Vse skupaj se mi zdi skrajno domiselno, odlično izdelano in obetajoče, zato sem se odločila, da se jim oglasim in morda prispevam kaj k uspešni realizaciji celotne ideje. Prijetno me je presenetil njihov takojšnji odziv, saj smo se sestali že naslednji dan. Ko sem jim na kratko razložila svojo zamisel oziroma projekt, so bili navdušeni. Glede na to, da se nameravajo ukvarjati tako z obutvijo kot tudi z oblačili in galanterijo, smo jaz in oni prepričani, da bi s skupnimi močmi lahko zgradili nek poslovni ter seveda povsem normalen ljudski odnos, v katerem bi sodelovale tudi osebe, ki so gibalno ali kakorkoli drugače ovirane.

V času, ko zaposlitev ter ustvarjanje novih delovnih mest za hendikepirane osebe ni ravno zavidljiva, se mi sodelovanje s Peko kooperativo zdi kot pravi sončni žarek. Povezovanje ljudi v zadružništva, ki temeljijo na enakopravnosti vseh ljudi, se mi v današnji družbi, ki je vse bolj naravnana na samoljubje, pohlep in nečloveško izkoriščanje delovne sile, zdi bistvenega pomena. Ravno tako se bo s tovrstnim povezovanjem temeljito spremenila in okrepila tudi socialna vključenost ranljivih skupin, kar bo družbi kot celoti dalo vedeti, da smo tudi hendikepirane osebe po svojih najboljših močeh pripravljene prispevati vsako dobro, tako za nas kot tudi za prihajajoče generacije.   

Dejstvo je, da smo hendikepirane osebe neizogibni del družbe, v kateri živimo, in  si tako kot vsi vpleteni v zgodbo o Peko kooperativi, želimo sodelovati pri pozitivnih spremembah. Prepričana sem, da vam ne pišem le v svojem imenu, da marsikdo izmed nas razmišlja podobno kot jaz. Zato vas v imenu vseh njih najlepše prosim, da naredite vse, kar je v vaši moči, da Peko kooperativa zaživi, da se povežemo v dobro vseh nas in ustvarimo kolektiv, ki bo drugim za pozitiven zgled. Vsem nam je menda jasno, da se ljudje v Peko kooperativi zavzemamo za gospodarsko rast v naši državi, za ohranitev slovenske kakovosti in stoletne tradicije, za nova delovna mesta, za proizvodnjo kvalitetnih izdelkov, ki slonijo na dobrem in prepoznavnem imenu. Skratka, za podjetje, ki bo stalo na trdnih temeljih.    

S spoštovanjem, Alma Đikić